10.03.2000

Nedavno smo lahko na straneh RIS-a prebrali novico, da se število uporabnikov interneta v Sloveniji zmanjšuje. Novica je naravnost šokantna. Medtem ko se po svetu sproži preplah, če pride do upočasnitve rasti, se je pri nas ta kar ustavila - oziroma so trendi celo negativni.

RIS najde več razlogov za tako dogajanje. Vsak od njih je možen in vsakega od njih se da tudi argumentirano zavreči - odvisno pač, kaj želimo dokazati. Tu se bom osredotočil predvsem na mnenje nekaterih (tudi RIS-a), da uporabnik interneta v Sloveniji enostavno ne najde dovolj atraktivnih vsebin v slovenskem jeziku. Drug pomemben razlog pa bi lahko bil dejstvo, da večina slovenskih srednje velikih in manjših podjetij dostopa do interneta preko arhaičnega ISDN priključka (torej niso "always-on-line"). Vzrokov za oba pojava je več, le eden pa je skupen obema - preveliki stroški, povezani z najemom zadosti hitre povezave v internet.

Statistika

Organizacija RIPE redno spremlja število hostov v evropskh državah. Šteje torej število IP številk v domeni posamezne države (v Sloveniji .si). Absolutne številke, ki jih dobimo po tej metodi, sicer niso popolnoma objektivne (niso zajete web strani, ki so registrirane v .com, .net, .org domenah; en računalnik ima lahko tudi več IP številk). RIS ugotavlja, da Slovenija v tej raziskavi tudi zato izpade mnogo slabše, kot bi v resnici lahko (zaradi omejitev pri dodelitvi poddomene v .si naj bi se bolj kot drugod odločali za .com in .net domene, kar pa je težko preverljivo in po izkušnjah sodeč ne prav zelo verjetno). Zato bom vzel rezultate meritev za relativno objektiven primerjalni kriterij med državami. Da se izognem pretiranemu govoričenju, lahko na grafih RIS-a, ki govorijo o številu hostov na 100.000 prebivalcev, sami razberete položaj Slovenije.

Jasno je torej videti, da nas je Estonija že zdavnaj prehitela in da smo trenutno ravno "vštric" s Češko in Madžarsko - s pripombo, da imata obe državi mnogo bolj ugodne trende in da lahko v kratkem pričakujemo zaostajanje Slovenije tudi za tema dvema državama.

Poleg tega je zanimiv tudi delež interneta posamezne države v celotnem evropskem prostoru.

Razberemo lahko očiten padec deleža Slovenije v Evropi. Poleg tega lahko opazimo, da nas po deležu prehiteva celo Estonija, ki ima manj prebivalcev kot Slovenija in je po mnenju mnogih Slovencev daleč za nami.

Ob predstavljenih podatkih torej ne pomagajo nobene razlage o "neugodnosti" tovrstnih meritev za Slovenijo. Ugotovimo lahko, da padec uporabe interneta v Sloveniji sovpada z upadom rasti hostov, kar ima za posledico tudi manj uporabniku zanimivih vsebin.

Razlogi za upad rasti hostov v Sloveniji

Razloge bi lahko iskali na večih koncih. Tu bo predstavljen tisti, ki se zdi mnogim "insajderjem" v slovenski telekomunikacijski srenji najboj problematičen. Gre seveda za cene najetih vodov. O zadnji podražitvi izpred leta je bilo na teh straneh mnogo zapianega.

Najprej pa o pripetljaju izpred tedna na okrogli mizi "Dostopnost interneta", katere udeleženca sta bila tudi g. Bonač, direktor Arnesa in g. Kramberger, podpredsednik uprave Telekoma. Ko je Bonač omenil problematiko previsokih cen najetih vodov, je Kramberger dobesedno znorel, začel Bonača zmerjati z lažnivcem, ki da "farba" javnost s svojimi lažmi. Nakar sta oba mahala vsak s svojim izvodom cenika iste švicarske firme za menda isto storitev. Bonačev cenik je kazal gromozansko razliko v prid Švicarjev, Krambergerjev cenik pa verjetno razliko v prid Telekomu. Kako je to mogoče?

Glede na to, da Telekom ne da kaj veliko na obveščanje javnosti o svojih stališčih, bomo predstavili cenik, ki ga "razpečuje" Arnes, o Telekomovi verziji pa le sklepali iz dostopnih cenikov švicarskega podjetja. Tole je primerjalni graf, ki "ustreza" Arnesu, pri dokazovanju svojega:

Tole pa sta primerjalna grafa, ki bi ju iz istega cenika narisal Telekom:

Predstavljena sta samo grafa za 1000m in 2000m. Cene se da izračunati za dolžine do 5000m. Cene so brez davkov. V Švici je davek 6,5%, v Sloveniji 19,0%.

Očitno imajo torej vsi prav. Vendar! Medtem ko ISP-ji, šole, Arnes govorijo o bakrenih vodnikih (Postavka v Telekomovem ceniku: "zakup bakrenega simetričnega vodnika ali zakup bakrene fizične parice") , Telekom govori o digitalnih najetih vodih (Postavka v Telekomovem ceniku: "zakup kapacitete podatkovnih vodov"). Gre za dve ločeni storitvi z močno različnimi cenami.

Bakreni vodnik (2-žilni ali 4-žilni, cene so za 2-žilni) je zgolj žica, ki poteka od telefonske centrale do vsakega telefona. Točno tista žica, za katero plačuje vsak uporabnik dobrega tisočaka naročnine plus dodatno za impluze. Da se "spremeni" v najeti bakreni vod, Telekom v centrali nekoliko poenostavi vezavo. Klic več ne bo mogoč, imamo pa zato možnost prenašati podatke s hitrostjo, ki jo podpira naš modem (ne gre za običajni modem), ki pa je naša skrb. Telekomovi stroški s tako povezavo so torej na nivoju mesečne telefonske naročnine in nič več.

Digitalni najeti vod je storitev višjega nivoja, od katere ima Telekom precej več dobička. Modemi so Telekomovi, tudi kvaliteta storitve je skrb Telekoma. Ker z modemi Telekom nadzoruje hitrost, se cene razlikujejo po hitrostih na vodu.

Digitalni najeti vodi: evropski problem

Cene digitalnih najetih vodov so neupravičeno visoke tudi v Evropi, kjer obstajajo močni (tudi politični) pritiski k znižanju teh cen. Najnovejša priporočila evropske komisije za cene digitalnih najetih vodov si lahko ogledate v dokumentu Commissian recomendation on leased lines interconnection pricing in liberalised telecommunications market (PDF). Le kako bodo v Telekomu po uveljavitvi teh načel še opravičevali svoje podražitve? Tisto o "približevanju Evropi" bo očitno postalo na moč nepopularno...

Seveda pa so to šele priporočila. Trenutno stanje v EU si lahko preberemo in ogledamo v dokumentu Annex 4.6: Incumbents' leased lines charges (PDF), ki je del poročila Fifth report on the Implementation of the Telecommunications Regulatory Package. Glede na to, da so dokumenti precej obsežni, pa vseeno v nekaterih delih zelo zanimivi, si boste lahko na teh straneh v kratkem ogledali in prebrali tudi povzetek omenjenih dokumentov.

Cenovna politika evropskih Telekomov trenutno močno krši načelo sorazmernosti stroškov in cene storitve. Glavni kriterij pri določanju cene je namreč hitrost, ki pa nima nikakršnega vpliva na stroške (razen nakupa modema, ki pa je enkratni strošek in ne opravičuje takih razlik). Znano je tudi, da se podatkovni vodi vse bolj umikajo optiki, kajti zgornje meje hitrosti na takih vodih postajajo vse bolj omejujoče (no, na žalost je optika pri našem Telekomu, pa tudi pri nekaterih evropskih, bolj slabo zapisana - ker menda ni dosti zaslužka, raje vsiljujejo drago, zapleteno in zahajajočo ATM tehnologijo; pa o tem kdaj drugič)

Vso omenjeno problematiko v evropskih državah močno omilijo naslednja dejstva:

1. Ob dragih podatkovnih vodih lahko zakupimo tudi ceneni bakreni vodnik.
   
   
2. Zaradi močne konkurence predvsem v mestih so cene na takih območjih tudi mnogo nižje, kot jih lahko razberemo iz uradnih cenikov. Prevladujoči operater (navadno bivši monopolist) je dolžan nuditi digitalne najete vode povsod - tudi v manj urbaniziranih krajih, kjer pa so cene višje. Cenik torej ne odraža dejanskega stanja v neki državi. Odvisno od lokacije so le-te lahko višje, ali pa (kar je še bolj verjetno) nižje.

Ponazoritev problema

Telekomov interes je torej iz vsake žice iztržiti kar največ. Z oddajo bakrenega vodnika v zakup bi bil dobiček zelo majhen. Zato je Telekom ob zadnji podražitvi te cene izenačil z najvišjimi možnimi cenami podatkovnih vodov. Da ponazorimo absurdno situacijo: Recimo da ima edini prodajalec avtomobilov v državi v prodajnem programu dva avta. Avto Malček (bakreni vodnik) stane 1 milijon, avto Bogatin (podatkovni vod) pa 10 milijonov. Ker prodajalec ugotovi, da ima od prodaje Malčkov premalo dobička, le-tega podraži na 10 milijonov. Od cenovne "reforme" ima podjetje nekaj več kupcev avta Bogatin in nepregledne množice kupcev cenenih koles Berač (ISDN). Prodajalec je na istem ali boljšem, kot je bil pred reformo, kupci pa so precej na slabšem. Kljub temu pa še naprej maha s ceniki iz drugih držav, v katerih prodajajo Bogatina za 11 milijonov. Ob tem namerno zamolči:

- da v ostalih državah obstajajo konkurenčni prodajalci, ki Bogatina prodajajo za 9 milijonov
- da v ostalih državah še naprej prodajajo Malčka za 1 milijon

Kdo s trenutnim stanjem največ izgubi?

Šole, "start-up" podjetja. Ker ne potrebujejo vrhunske tehnologije in bi radi le čim cenejši dostop do interneta. No, pa tudi vsa ostala podjetja. Ena od velikih prednosti podatkovnih vodov naj bi bilo dejstvo, da Telekom skrbi za kvaliteto voda. Menda pa se je bolje zanašati na svoje ljudi, kot pa čakati na koga iz Telekoma...

Rešitev

Telekom bi seveda moral ponujati v zakup tudi navadne bakrene vodnike. In kako to doseči? Naj citiram Krambergerjev odgovor na vprašanje, zakaj ne ponujajo te storitve: "Ni zakona, ki bi nam to nalagal". Tako, zdaj se ve, kam bi morala biti usmerjena toča jajc.

(rev. 10.03.00 12:30)